Tipična vžigalna tuljava vsebuje dva sklopa navitij: primarno navitje in sekundarno navitje. Primarno navitje uporablja debelejšo emajlirano žico, običajno sestavljeno iz 200 do 500 obratov žice s premerom približno 0,5 do 1 milimetra. Sekundarno navitje uporablja veliko bolj fino emajlirano žico, ki običajno obsega 15.000 do 25.000 ovojev žice s premerom približno 0,1 milimetra. En konec primarnega navitja je povezan z nizko{12}}napetostnim napajalnikom vozila (+), drugi konec pa s preklopno napravo (kot je prekinjevalnik). En konec sekundarnega navitja se poveže s primarnim navitjem, drugi konec pa z visoko{15}}napetostnim izhodnim terminalom za zagotavljanje visoko{16}}napetostne električne energije.
Vžigalne tuljave so glede na strukturo magnetnega vezja razdeljene predvsem na dve vrsti: odprto magnetno vezje in zaprto magnetno vezje. Jedro vžigalne tuljave z odprtim magnetnim krogom je običajno laminirana struktura; kaže večjo magnetno upornost in večje uhajanje magnetnega pretoka, kar ima za posledico relativno nižjo učinkovitost pretvorbe energije. Nasprotno pa je jedro vžigalne tuljave zaprtega magnetnega kroga oblikovano kot kvadrat ("口") ali pravokotnik ("日"); ima nižjo magnetno upornost, minimalno uhajanje toka in visoko učinkovitost pretvorbe energije. Poleg tega je bolj kompaktne velikosti in je postal prevladujoči tip v sodobnih elektronskih sistemih za vžig.
Poleg tega je za zagotovitev visoko{0}}napetostne izolacije in učinkovitega odvajanja toplote notranjost vžigalne tuljave pogosto napolnjena z dielektričnim medijem, kot je epoksi smola ali izolacijsko olje. S tehnološkim napredkom so nekatere sodobne vžigalne tuljave postale še bolj integrirane. Mehanske strukturne zasnove prav tako dajejo večji poudarek zaščitnim funkcijam-na primer z vključitvijo dodatnih zaščitnih komponent za izboljšanje okoljske prilagodljivosti in vzdržljivosti tuljave.
