Pogosti tipi avtomobilskih senzorjev vključujejo senzorje hitrosti koles, senzorje položaja ročične/odmične gredi, temperaturne senzorje, senzorje tlaka, senzorje udarcev in druge. Zaradi nenehnega pojavljanja novih modelov vozil senzorji, ki opravljajo enake funkcije, pogosto kažejo znatne razlike v fizičnih faktorjih oblike. Poleg tega, ko postajajo zahteve glede merilnih parametrov in proizvodnih okolij vse strožje, tradicionalne-namenske preskusne mize niso več sposobne prilagoditi proizvodnje tako raznolikega nabora senzorjev.
Testiranje skupnih lastnosti
V dejanskih proizvodnih okoljih imajo preskusne zahteve za različne senzorje pogosto skupne značilnosti. V bistvu lahko avtomobilske senzorje glede na njihova temeljna načela testiranja na splošno razvrstimo v vrste, kot so aktivni/pasivni senzorji, temperaturni senzorji in senzorji tlaka. To pomeni, da bodo za različne senzorje-pod pogojem, da so njihova temeljna načela testiranja enaka-potrebni instrumenti in oprema za testiranje enaki.
Testna oprema
Proizvodne linije za avtomobilske senzorje zahtevajo uporabo opreme za testiranje, ki je ekonomična, učinkovita, avtomatizirana in prilagodljiva. Poleg tega mora biti za takšno opremo značilna visoka stopnja avtomatizacije, operativne učinkovitosti, proizvodne zmogljivosti in zanesljivosti. Proizvajalci senzorjev si prizadevajo izvesti-enkratno kapitalsko naložbo v preskusno opremo, ki je sama po sebi razširljiva-ki jo je mogoče nenehno širiti in nadgrajevati za učinkovito podporo proizvodnji najnovejših izdelkov in izpolnjevanje vedno bolj zahtevnih specifikacij zmogljivosti-s čimer zagotavljajo dolgoročno-donosnost svoje kapitalske naložbe.
Druge zahteve
Za zagotavljanje kakovosti proizvodnje mora oprema za testiranje imeti zmogljivosti za statistično kontrolo procesa; zlasti bi moral pomagati ublažiti težave s poslabšanjem kakovosti, ki izhajajo iz človeške napake. Integracija in inteligenca predstavljata prevladujoča trenda v razvoju avtomobilskih senzorjev. Zanašanje le na končno inšpekcijsko testiranje za odkrivanje napak je pogosto prepozno; posledično so preskusni postopki običajno prepleteni skozi celoten proizvodni proces. Ta pristop na eni strani zahteva brezhibno integracijo med preskusno opremo in drugimi stroji na proizvodni liniji, na drugi strani pa zmožnost olajšanja izmenjave informacij in podatkov med različnimi kosi opreme.
