Med postopkom nakupa ali prodaje vozila je preizkus na cesti bistven korak. Vendar je treba med tem cestnim preizkusom natančno oceniti dinamično zmogljivost vozila. Torej, kaj natančno predstavlja dinamično zmogljivost vozila?
Dinamična zmogljivost vozila se nanaša na njegove vozne lastnosti-ki jih določajo vzdolžne zunanje sile-med vožnjo v ravni liniji po cesti z dobrimi površinskimi pogoji; v osnovi predstavlja sposobnost vozila, da doseže zahtevane povprečne hitrosti vožnje. Iz te definicije lahko razberemo več ključnih predpogojev: cestna površina mora biti v dobrem stanju (ravna ali nagnjena), način gibanja mora biti-premočrtna vožnja, temeljne zmožnosti gibanja vozila pa so določene z vplivom vzdolžnih zunanjih sil, kar mu omogoča doseganje določenih pragov zmogljivosti.
V zvezi s temi dinamičnimi zmožnostmi obstajajo tri glavne meritve zmogljivosti: največja hitrost vozila, čas pospeševanja in največja sposobnost vzpona (zmožnost vzpenjanja). Ko vozilo vozi po ravni cesti z dobrimi površinskimi pogoji in doseže največjo hitrost, ki jo lahko vzdržuje, je ta hitrost opredeljena kot njegova največja hitrost. Čas pospeševanja se običajno nanaša na dva specifična scenarija: čas, potreben za pospeševanje od začetka in čas, potreben za pospeševanje med manevrom prehitevanja; te metrike skupaj označujejo zmogljivost vozila za pospeševanje. Spremenljivka "t" se uporablja za označevanje časa pospeševanja od začetka stoje; ta proces se običajno začne v prvi ali drugi prestavi, vključuje zaporedno prestavljanje in meri čas, potreben za premagovanje določene, vnaprej določene razdalje. Podobno je čas pospeševanja, potreben za manevre prehitevanja, lahko predstavljen tudi s "t"; pri mnogih vozilih ta metrika meri čas, potreben za pospeševanje s polnim plinom-običajno na avtocesti-med vožnjo v najvišji ali drugi-najvišji prestavi, začenši z začetno hitrostjo približno 30 ali 40 km/h.
